Ponosni smo na bogato zgodovino in stavbe, ki so še danes žive priče, mednje pa zagotovo sodita tudi dve stari cerkvi, ki ju lahko obiščete in občudujte njune izjemne motive sakralne umetnosti.
ŽUPNIJA SV. JANEZA KRSTNIKA – LABINCI (BRNASI)
Ta cerkev, zgrajena v 13. stoletju in obnovljena leta 1623, je bogata zgodovinska dediščina, kjer so še danes ohranjene notranje stene, poslikane s freskami iz prve polovice 15. stoletja. Na južni steni sta upodobitvi sv. Martina, ki beraču daruje plašč, ter kamenjanje sv. Štefana. Na severni steni so upodobitve različnih svetnikov in sv. Jurija, ki ubija zmaja. To je bila prva župnijska cerkev in po njej se župnija imenuje Sveta Nedjelja.
Blizu Labincev je obstajala srednjeveška opatija Sv. Mihaela, imenovana po kripti pod cerkvijo (de sub terra). Samostan Sv. Mihaela je deloval od 9. stoletja in vse do leta 1529, ko je bil razglašen za župnijo. Od leta 1829 je v sklopu župnije Labinci. Današnja župnijska cerkev je bila zgrajena leta 1736 in večkrat dograjevana ter obogatena z inventarjem iz samostanske cerkve Sv. Mihaela “pod zemljo”.
Cerkveni zvonik je bil zgrajen leta 1837 z gradbenim materialom iz porušenega benediktinskega samostana. Visok je 25 metrov in ima dva zvona. Ta triladijska cerkev s svetiščem in zakristijo je bila obnovljena leta 1989. V cerkvi lahko vidimo pet marmornatih oltarjev – glavni oltar s tabernakljem in lesenimi kipi Blažene Device Marije, Sv. Janeza Krstnika in Sv. Pavla Puščavnika, oltar z razpelom iz 15. stoletja, oltar s sliko Sv. Mihaela iz samostanske cerkve sv. Mihaela “pod zemljo”, kamniti oltar s tabernakljem prav tako iz cerkve sv. Mihaela “pod zemljo” ter oltar s ambonom (povišano mesto, s katerega se bere in pridiga Božja beseda). V cerkvi je tudi prostor za zbor z ostanki orgel iz 17. st., ki so semkaj prenesene iz Božjega polja leta 1838. Orgle je izdelal Carlo de Beni (Carolus de Beni Veronensis), njihove vratnice pa je poslikal neznani beneški slikar iz 16. stoletja.
ŽUPNIJA SV. KOZME IN DAMIJANA – KAŠTELIR
Kaštelir se omenja kot kastel poreškega škofa leta 1177 nad dolino Mirne (Nigrignanum). Ostanki kastela Nigrinjan so na vrhu griča Gradine. Župnijska cerkev Sv. Kozme in Damijana v Kašteliru je bila zgrajena leta 1908 na prostoru bivše manjše cerkve in pokopališča kot troladijska sakralna stavba s svetiščem in zakristijo. Zvonik, ločen od cerkve, zgrajen leta 1869, je visok 30 metrov ter ima dva zvona. Župnijska cerkev sv. Kozme in Damijana je današnjo podobo dobila leta 2008. V tej cerkvi si lahko ogledamo tri lesene oltarje – glavni oltar s tabernakljem in lesenima kipoma sv. Kozme in Damijana, za tem oltarjem na steni pa je tudi platno z okvirjeno sliko Blažene Device Marije (kopija Murilla); tukaj je še oltar s kipom gospe Lurške in dveh angelov ter oltar z lesenimi kipi Srca Jezusovega ter sv. Cirila in Metoda.
ETNO MUZEJ
Našo tradicijo negujemo tudi skozi skrbno ohranjene eksponate v Etno muzeju, zato vas vabimo, da zakoračite v preteklost in iz prve roke doživite, kako so nekoč živeli delovni ljudje teh krajev. Gre za zbirko z dušo, ki je nastajala z entuziazmom in ljubeznijo. Njen začetnik je Vittorio Rossoni, rojen leta 1942 v Kašteliru. Kot trinajstletni fant je z materjo odšel v Trst, kjer je odraščal, se zaposlil in si ustvaril družino. Vendar je do rodnega kraja vedno čutil globoko ljubezen in tja se je vračal nabit s čustvi. Ko je začel obnavljati družinsko hišo, je našel veliko starih predmetov, ki so predstavljali začetek njegove zbirke. Ljubezen do starin je bila vedno večja, zato si je Vittorio prizadeval svoji zbirki dodati nove predmete, odvržene v naravo ali najdene v krajevnih hišah. Tako se je njegova konoba v dveh desetletjih napolnila s številnimi eksponati, ki pripovedujejo zgodbe iz preteklosti o kovačih, mizarjih, kamnosekih, čevljarjih, sodarjih … vseh tistih marljivih ljudeh naših krajev, na katerih dediščini smo zgradili današnje življenje. Poleg predmetov je Rossoni hranil tudi bogastvo druge vrste – podatke o njihovih starinskih imenih, načinih izdelave in uporabe, znanje, ki odvržene stvari spreminja v zakladnico spominov. Sčasoma je Vittorio Rossoni daroval zbrane predmete svojemu rodnemu kraju, zbirka pa je strokovno obravnavana in valorizirana.
